Na podlagi moči sposobnosti snovi, da pridobi elektrone, jo lahko razvrstimo v močne oksidante, zmerne oksidante in šibke oksidante, da grobo opišemo njeno delovanje v redoks reakcijah. Vendar je meja te klasifikacije nejasna. Včasih meja temelji na kisikovih (O2/H2O, E∅=1.229V [2]) in železovih ionih (Fe3+/Fe2+, E∅=0.771V [2]). Vrste z oksidacijsko močjo, ki presega moč kisika, so močni oksidanti, tiste, ki so šibkejše od železovih ionov, so šibki oksidanti, tiste vmes pa so zmerni oksidanti. Glede na stopnjo nevarnosti jih delimo na primarne oksidante in sekundarne oksidante.
Oksidante glede na kemično sestavo delimo na anorganske oksidante in organske oksidante. Razvrstimo jih lahko tudi v naslednje tri kategorije glede na medij, potreben za oksidacijsko reakcijo:
(1) Oksidanti kislega medija (npr. vodikov peroksid, perocetna kislina, natrijev dikromat, kromova kislina, dušikova kislina, kalijev permanganat, amonijev persulfat).
(2) Oksidanti v alkalnem mediju (npr. natrijev hipoklorit, natrijev perkarbonat, natrijev perborat, kalijev perborat).
(3) Oksidanti v nevtralnih medijih (npr. brom, jod).
