Pri redoks reakcijah se snov, ki pridobiva elektrone, imenuje oksidant, snov, ki izgublja elektrone, pa redukcijsko sredstvo. V ožjem smislu se lahko oksidant nanaša tudi na snov, ki lahko daje kisik drugi snovi; podobno je sredstvo za fluoriranje snov, ki lahko snovi daje fluor, kot so sredstva za kloriranje, sredstva za bromiranje itd.
Oksidacijsko sredstvo je snov, ki pridobi elektrone in se reducira v redoks reakciji. Njegova oksidacijska moč je določena s tendenco-pridobivanja elektronov elementa z višjo-valenco in jo je mogoče izmeriti s standardnim potencialom vodikove elektrode. Oksidanti, ki vsebujejo kisik-, so bolj aktivni v kislih pogojih, ker je vez X-O nestabilna, medtem ko imajo snovi z večjo molekularno simetrijo (kot so perkloratni ioni) šibkejšo oksidacijsko moč. Glede na njihovo sposobnost pridobivanja-elektronov jih lahko razdelimo v tri kategorije: močne, srednje in šibke, pri čemer so ločnica kisik (standardni potencial 1,229 V) in železovi ioni (0,771 V). Glede na kemično sestavo jih delimo na anorganske in organske oksidante, glede na reakcijski medij pa na kisle (kot je natrijev dikromat), bazične (kot je natrijev hipoklorit) in nevtralne (kot je jod). Široko se uporablja pri metalurškem čiščenju in proizvodnji baterij. Pri shranjevanju ga je treba hraniti ločeno od organskih snovi in kislin, da preprečite razgradnjo zaradi vročine ali vlage.
